Daša in Matjaž sta zaplesala – tako se je pričel letošnji tradicionalni Martinov koncert v Kulturnem domu v Cerknici.

V prvi vrsti tudi pevka in flavtistka Urša, vsi trije front-performerji so poskrbeli za dobro vzdušje in pravi sound.

V ozdaju pa garači, inovativni basist Nejc …

… ognjeviti bobnar Gašper, ki je moral za zvočno steno, …

… vedno nasmejani Janez, ki  je ritmično pariral bobnarju in skrbel, da pevci ne zglazajo iz intonacije, …

… in Bojan, ki je v basovske linije in pevske premore vpletel svoje nenavadne solaže.

Prikupna voditeljica Katarina je nekje na sredini programa – kot na vsakem Martinovem koncertu doslej – napovedala skritega gosta.

Letos je bil v zaodrju skrit oktet   A k o l a d a.  V zboru sodeluje osem študentov – med njimi ste lahko prepoznali cerkničanko Mašo – ki se v prostem času zabavajo ob ustvarjanju in prepevanju lahkotne glasbe. Skupaj delujejo približno pet let. Njihov repertoar sestavljajo najrazličnejše skladbe, od ljudskih pesmi in gospelov, do pop glasbe 20. stoletja.

Zapeli so šest pesmi, poleg  dveh popevk, gospela in spirituala še dve ljudski, najbolj nam je dopadla “Petelinček je zapieu”, mogoče jo bomo sunili in priredili še mi.

Zamisel, da na koncu zapojemo skupaj, se je ponujala kar sama od sebe. “Oj Božime”, pa bis “Stoji mi polje” in še enkrat benška pesem.

Pozdravili smo se od domačega občinstva, toda, hej, še nekaj …

Na prireditvenem prostoru pred dvorano so nas pričakali člani Društva za ohranjanje ljudske glasbe, ki so pripravili dvojni ajmer kuhanega vina, pecivo in kaj še vse ne. Za organizacijo je poskrbela Damjana, poleg nje je nasmejani fotograf Jože, ki je avtor številnih fotozgodb skupine Fletno.

Martinov koncert se je tako, kljub hudemu mrazu, potegnil proti polnoči. Hvala vsem!  In kot vedno: nasvidenje na nasledni predstavi!

Foto: Jože Žnidaršič ml.

Pred vsakim nastopom je veliko priprav. Organizacija koncerta je zgodba zase, sestavljanje programa, priprava vabil, nabor rekvizitov in oblikovanje scene. Začne in konča pa se z vajami, preigravanjem programa.

Kadar so vaje dopoldne, je prva točka jutranja kava.  Naj bo močna, da hitro prime.

V totalno delovnem okolju se najprej uglasijo kitare.

Mhmmm, kava prija, a smo že skoncentrirani ?

Gašper je pripravljen, vse skupaj se že malo vleče …

Še malo usklajevanja in gremo, program je dolg .

“Uhhh, ne vem če je bil tale akord prav natančen!”

“Višje, višje! Yeeeeaaaahhhh!”

“Alo, gremo še enkrat …! Flavta in kitara gresta skupaj po tretji kitici!”

(se nadaljuje)

Jesenski sejem v Dolskem je priložnost, na kateri se predstavijo društva in glasbeniki. Poleg številnih harmonikarjev, kantavtorjev in drugih zanimivih muskontarjev, smo se letos – menda sploh prvič v teh krajih – predstavili tudi mi.

Nastopili smo na povabilo društva Novi Paradoks, s katerim smo pripravili že nekaj skupnih projektov, recimo na mednarodnem srečanju No limits na Bledu ali  razstavo z našim koncertom na Dunaju. Predsednik društva Borut Somerregger nas je zato hudomušno predstavil kot “hišni bend”.

V nadaljevanju koncerta nam je uspel prav poseben sound, ko se nam je pridružil orgličar Robi Ivančič.

Urško in Dašo je  kar prevzel tale blues, Robi pač zna zaigrati. Čeprav smo bili skupaj prvič, nam je šlo zelo dobro od rok, bomo ob priložnosti ponovili.

Vse se je lepo izteklo, le na koncu je učiteljica zlasala svoja nekdanja učenca, basista Nejca in bobnarja Gašperja.  Prav gotovo ni bilo “za nazaj”, ampak iz ljubezni …

Tradicionalna kulturno etnološka prireditev v Fari pri Kostelu se je tokrat odvrtela tudi z nami. Na tamburanju, kjer sicer nastopajo uveljavljene etno skupine, smo se predstavili prvič.

Vzdušje je bilo odlično, ozvočenje profesionalno, …

… naše priredbe očitno zanimive tudi za občinstvo, vajeno različnih izvedb ljudske glasbe (pri njih je doma tudi znana prifarska glasbena skupina).

Kot je pri naših nastopih v navadi, pripeljemo s seboj  gosta, ki na svoj način ohranja ljudsko dediščino Slovencev. Tokrat so bili z nami Dragonci generala Maistra.

Moški pevski zbor prepeva vojaške in domoljubne pesmi iz začetka prejšnjega stoletja. V pisanih uniformah, z ubranim glasom in odločno besedo, so vedno izjemna popestritev vsake predstave.

Tako se je dober filing razlezel po odru  …

… in prireditvenem prostoru . “Večer se je zaključil s koncertom skupine Fletno iz Cerknice, ki je obiskovalce navdušila z ljudsko glasbi v etno-rock preobleki.” so zabeležili na portalu 24 ur.

Še bomo priplesali …

… če bomo prejeli povabilo, ki se v nenavadnem kostelskem narečju glasi: LIPU VABLJENE!

————————

Foto: arhiv Fletno.

Da smo na konju rečemo, kadar nam gre dobro. Urša je v nedeljo praznovala dvajset let! Odlična glasbenica  je nastopila na koncertu pri Lovrencu, kamor je priletela s slavnostnega kosila, vse ji je šlo kot po maslu in nazadnje je še zajahala pravega huzarskega konja -  in to v šolenčkih s petko!

Če to ni “na konju”!

Fotke so nastale na prireditvenem prostoru pri Dolenji vasi, kjer smo imeli uvodni nastop pred Bitko narodov pri Niderdorfu. Vendar se “narodi” niso udarili zaradi nas, kot bi bilo mogoče razumeti, temveč zaradi tradicije, ki je tu precej žilava.

Bojevniki iz različnih dežel – tu smo spoznali Madžare – so bili prijazni fantje in so po predstavi dovolili, da zahajamo njihove ljubljence. Daši ni bilo treba reči dvakrat, tudi konjiček  je ubogal, kot je red.

Skupinska slika s konji in damama pa ni uspela. Ko je zajahal Bojan, je postal vranec nemiren, začel se je ozirati nazaj (“kva za en model je pa zdej”) in kompozicija se je podrla. Janez je na robu čakal zaman, Matjaž pa je očitno užival.

Punce in konji – lepa kompozicija. Prihodnjič mogoče še kaj o predstavi.

Foto: Matjaž Žnidaršič.

“Zdaj zaori pesem o svobodi”  je vsako leto ena največjih proslav na Notranjskem, ki jo skupaj pripravijo občine Cerknica, Bloke in Loška dolina. Letos je že drugič nastopila tudi glasbena skupina Fletno, prvič smo bili na tem odru leta 2003.

Značilnost prireditve je nastop cerkniške godbe in številnih pevskih zborov, to soboto so prepevali združeni pevski zbori OŠ  Notranjski odred iz Cerknice, zbori Tabor, Fran Gerbič, Rak, Lipa in mešani pevski zbor Bloke. Med gosti sta bili tudi pevki Andreja Lekše in Marija Šraj ter harmonikar Sašo Doles. Slavnostna govornika sta bila župan Marko Rupar in ministrica Ljubica Jelušič .

Fletno se je predstavilo s priredbami ljudskih pesmi Kaj ti je deklica, Ko so fantje proti vasi šli in San se šeta. Prvo smo igrali že pred leti, vendar smo jo za to priložnost predelali na novo, tako da zveni bolj v stilu značilnem za naš zadnji album.

Foto: Jože Žnidaršič ml.

Tik pred koncem leta smo prejeli pozdrave in voščila, ki smo jih bili še posebej veseli.

Aneja, Anže, Dora, Karin, Klara, Leja, Tinkara, Tjaša, Urban, Vid, … ,  iz osnovne šole Rakitna, so nam poslali risbice, ki so jih ustvarili pri likovnem pouku.  Ali je bila mogoče ura glasbe?

Vse risbe namreč opisujejo dogajanje v ljudski pesmici “Po cesti gre en stari mož”.

Saj jo poznamo: stari mož se razjezi, zato – malo zares in malo za hec – odnese ženo v košu ter jo z mosta vrže v vodo.

Hudomušno zgodbico so narisali učenci in učenke prvega, drugega in tretjega razreda.

Prejeli smo tudi pohvale in številne lepe želje.

Tale pa je gotovo sedla v srce!

Hvala vsem! Tudi mi vam želimo vse lepo in veliko veselja v šoli! Kadar pridemo igrat v Rakitno, vas vse povabimo na oder, da boste z nami tudi zapeli! Velja?

Napišimo še kaj o oddaji, posvečeni Notranjski. Po napovedi najboljše “etno-fletno skupine…” smo se prirežali na oder, ampak … zavrtimo film še malo nazaj!

Na televiziji je poseben red. Preden greš pred kamere te naličijo, sicer bi se menda na ekranu  svetil kot vložena kumara. Hudo!  Poglejte te nezaupljive moške face! Jasno, najprej smo na stol hrabro porinili Uršo …

… in Dašo. Ženske pač to prenašajo bolj profesionalno!

Kaj nam je bilo še hudega? Ja, lačni !  Jure je prinesel sušeno postrv in ajdovo kašo z gobami. Seveda tudi  kauro – sakrabolt, če ne veste, kaj je kaura, še niste probali svet! Pojedli smo jo po snemanju!  Društvo podeželskih žena je pripravilo vrsto dobrot, med njimi grenadir marš, ki jih je predstavila gospa Ana!

Notranjci smo ustvarjalni ljudje. Ansambel Bloški odmev je dokazal, da smo glasbeniki…

… Polde pa, da smo izumitelji. Bločan nič ne vrže stran, še krive deske je toliko časa vrtil po rokah, da si je izmislil smeči. Izvedeli smo, da so bile praktično prevozno sredstvo, saj sta se lahko hkrati peljala dva – punca spredaj.

Aleš je predstavil še druge naše pogruntavščine, past za polhe (škrince ali škatle), polhovko in polharjevo opremo.

Člani Kulturneg društva Rak so v notranjskih nošah predstavili starodavni ples štajeriš, …

…, kelnar’ca Magdalena pa je naredila preliv na obrazu sicer že z vsemi žavbami namazanega Jureta Godlerja, ki nas je zabaval kot gospa Milka.

Avtorji oddaje imajo lepo navado, da se na koncu pofotkajo z nastopajočimi in gosti. Tako smo prišli tudi do slike bloških legend, Micke in Franca Anzeljca s Hudega vrha.

Vrnimo se na začetek. Prirežali smo se na oder in …

————————-
Foto: Slavko Joželj, Matjaž Žnidaršič, arhiv Fletno.

Pravkar se je na TVS1  končala oddaja “Na zdravje!” z voditeljema Jasno Kuljaj in Boštjanom Romihom. Tokrat so predstavili Notranjsko, v njej pa je nastopila tudi skupina Fletno.

Predstavili smo se s priredbo Po cesti gre en stari mož. To je bil naš prvi televizijski nastop.

Za konec smo naredili še spominski posnetek. Fotk bo še več, natančnejše poročilo sledi.

Pospremili smo še starega moža, ki je v košu odtovoril svojo ženo.  Tako se je končal prvi del koncerta in že nastopajo naše gostje …

… Bistrške škuorke!  … (a lohk’ mal pr’bližaš te punce ?) …

(Yes!) Tanja, Mojca, Kristina in Jride – bogve, če sem prav zadel vrstni red – prepevajo ljudske pesmi iz bistrškega konca.

V oblačilih, kakršna so nosile njihove babice na začetku prejšnjega stoletja, so nam zapele Travnički so že zeleni, Preljubi ti moj Jurček in Že sinoč.

To je bil naš drugi skupni nastop, prvič smo se srečali na festivalu v Ospu, davnega leta 2003.  (Ma smo bli še mladi, čo, Bz je jemu še rjavu bradu ). Bravo škuorke !!!

Gremo naprej:  Djelem! Čustvena pesem Jarka Jovanovića (roma iz nekdanje Juge, kjer so ga klicali Žarko), ki je postala romska himna. Dodali smo jo spletu ljudskih in ponarodelih pesmi drugih narodov.  

…hm, brez komentarja …

… in še enkrat. Pač, temperament.

(se nadaljuje)

—-

Foto: Jože Žnidaršič ml.